Kjer tišina oblikuje podobe: obisk ateljeja Borisa Žoharja

Kot soseda sem njegov atelje doživela še posebej intimno. Včasih človeka poznaš iz bližine kraja, iz bežnih srečanj, iz tihe prisotnosti v istem okolju, a šele ko vstopiš v njegov ustvarjalni prostor, se odpre drugačna dimenzija njegove osebnosti. Atelje Borisa Žoharja ni le delavnica, kjer nastajajo umetniška dela, temveč je svojevrsten zemljevid njegove notranjosti. V njem so zbrane sledi premišljevanja, raziskovanja, potrpežljivosti in tiste redke ustvarjalne zbranosti, ki je danes skoraj že dragocena oblika tišine.
Prostor diha v svojem ritmu. Svetloba, ki pada skozi okno, ne osvetljuje le predmetov, temveč poudarja njihovo navzočnost, njihove teksture, njihove zgodbe. Na mizah, policah in delovnih površinah ni le materiala, temveč zametki idej, drobci postopkov, plasti časa. Vse deluje, kot da je v procesu nastajanja — in prav v tem je njegova moč. Atelje ni sterilno urejen prostor popolnosti, ampak živ organizem, kjer je mogoče začutiti gibanje misli, napetost med idejo in izvedbo ter tisto ustvarjalno iskro, ki jo je težko opisati, a jo takoj prepoznaš.
Ob obisku me je posebej nagovorilo to, da v prostoru nič ne deluje odveč. Vsak predmet, vsaka površina, vsaka sled dela ima svoj razlog in svojo težo. Tudi navidezni nered ni nered, ampak del ustvarjalnega reda, ki ga razume umetnik in ga začuti tudi obiskovalec. V takšnem prostoru umetnost ne nastaja kot dekoracija ali učinek, temveč kot rezultat notranje nuje. Boris Žohr ustvarja z občutkom, premišljeno in zbrano, njegov atelje pa to držo v celoti odraža.
Posebnost tega obiska je bila prav v občutku, da umetnosti nisem le opazovala, ampak sem ji bila za trenutek zelo blizu — skoraj na njenem izvoru. Tam, kjer dela še niso povsem zaključena, kjer ideje še iščejo svojo končno obliko, kjer so dvomi enako pomembni kot odločitve. Ta neposrednost prostora razkrije, da je ustvarjanje vse prej kot linearno; je plastenje, preverjanje, čutenje, vračanje in vztrajanje. In prav zato atelje ne deluje le kot kraj dela, ampak kot prostor notranjega dialoga med človekom, materialom in svetom.
V ateljeju Borisa Žohrja je prisotna posebna tiha moč. Ni glasna, ni razkazovalna, ne potrebuje poudarkov. Je moč zbranosti, občutljivosti in poglobljenega odnosa do umetniškega dela. Obisk takšnega prostora v človeku pusti sled, ker se v njem sreča z nečim pristnim. Zdi se, da tam umetnost ne želi prepričevati, ampak preprosto obstaja — iskreno, mirno in z notranjo gotovostjo.
Zame obisk njegovega ateljeja ni bil le pogled v prostor, kjer umetnik ustvarja. Bil je srečanje z atmosfero, ki jo danes redko doživimo: z atmosfero predanosti, tihe discipline in ustvarjalne svobode. To je bil obisk prostora, kjer predmeti niso samo predmeti, kjer delo ni zgolj delo in kjer umetnost ni nekaj oddaljenega, temveč nekaj zelo živega, prisotnega in človeškega.