Obisk ateljeja Mateja Čepina: tam, kjer podobe ne nastajajo, ampak vznikajo

Že prvi prizor je povedal veliko. Čopiči niso bili zloženi kot orodje, pripravljeno za demonstracijo ali fotografijo, temveč odloženi tako, kot se odlaga nekaj, kar je v neprestanem obtoku: utrujeni, obteženi z nanosom barv, skoraj okamneli od preteklih potez. Ob njih krpe, zasušene tube, ostanki pigmenta, madeži in plasti, ki pričajo o dolgotrajnem, skoraj telesnem odnosu do slikarstva. V takšnem ateljeju postane hitro jasno, da slike ne nastajajo iz distance. Nastajajo iz bližine, iz ponavljanja, iz drgnjenja, popravljanja, nalaganja in vztrajanja. Vse je prežeto z občutkom, da je slika pri Mateju Čepinu počasna zadeva — ne kot podoba, ki jo je treba proizvesti, temveč kot prizorišče, ki ga je treba naseliti.
Na policah se nizajo tube oljnih barv, stisnjene druga ob drugo kot drobni arhiv intenzivnosti. V tem materialnem neredu ni nič naključnega. Gre za delovni red slikarja, ki ve, da mora imeti vse pri roki, ko se prizor odpre. In pri Čepinu se prizori odpirajo nenavadno: kot da bi prihajali iz neke vmesne cone med sanjami, vaškim mitom, osebnim spominom, literarnim drobcem in prizoriščem, ki ga ne znamo povsem umestiti v realni čas. Njegove slike ne delujejo kot ilustracije zgodb, ampak kot zamrznjeni odlomki večje, ne povsem izgovorjene pripovedi.
Ko začneš gledati posamezna dela, se ta občutek le še okrepi. Figure se pojavljajo kot priče nečesa, kar se je pravkar zgodilo ali se bo šele zgodilo. Nekatere so skoraj odrske, druge odmaknjene, spet tretje groteskne, vendar nikoli banalne. Njegov svet je poseljen z osamljenimi liki, procesijami, skupinami, ki so hkrati skupaj in vsak zase, z arhitekturami, ki bolj kot stavbe delujejo kot psihološki znaki, z odprtimi krajinami, v katerih je veliko tišine, a nikoli praznine. Tu je vse napeto, tudi kadar je na videz mirno.
Posebna kakovost Čepinovega slikarstva je prav ta dvojnost: na eni strani zadržanost palete, zemeljski, sivi, črni, zamolkli zeleni in umazano beli toni, na drugi strani pa motivni svet, ki nenehno uhaja v simbolno, skoraj halucinatorno sfero. Nad skupino lebdi figura. V daljavi stoji stolp. Ob strani gori ogenj. Nekdo nosi kovček. Nekdo je obrnjen stran. Nekdo vztraja v pozi, ki je hkrati teatralna in povsem tiha. Vse to ne deluje kot razlaga sveta, ampak kot njegov simptom.
Prav zato je bil izbor del za ArtStorage toliko bolj zanimiv in tudi zahteven. Pri takšnem avtorju ne izbiraš zgolj “lepih” slik ali del, ki bi bila najhitreje dostopna širšemu občinstvu. Izbiraš predvsem vozlišča njegovega sveta. Iščeš tista dela, ki zmorejo v manjšem ali srednjem formatu obdržati napetost celotnega opusa. Iščeš slike, ki ne popuščajo, a obenem gledalca ne izključijo. Iščeš tisto pravo ravnotežje med intimnostjo in močjo.
Ob sprehodu med deli je postalo jasno, da je prav format pri Mateju Čepinu pomemben del izkušnje. Njegove manjše slike niso skice v smislu priprave na nekaj večjega, temveč samostojni, zgoščeni dogodki. V njih se pogosto zgodi enaka intenzivnost kot v velikih platnih, le da je stisnjena v bolj zadržan, bolj notranji register. Majhna temna slika z dvema figurama skoraj izgine v steni, pa vendar se ravno zaradi te navidezne tišine zasidra v pogled. Drugje se v manjšem delu pojavi osamljen moški ob nekem aparatu, skoraj kot prizor iz izginulega filma. Spet drugje skupina figur, nagnjena nad površino, deluje kot ritual, raziskava ali zarota. Vse te slike imajo občutek notranje dramaturgije, ki se ne razkrije naenkrat.
Potem so tu večja platna, kjer se njegov svet razširi v skoraj odrsko krajino. Eden takih prizorov, ki ostane v telesu še dolgo po obisku, je veliko platno z odprtim, temnim spodnjim poljem, v katerega so kot drobni, skoraj absurdni akterji razporejene vrtne palčkaste figure z rdečimi kapami. Nad njimi se odpirajo prostor, drevesa, križ, stavba, oddaljena skupina in osrednja figura, ujeta med mitom in spominom. To ni slika, ki bi jo lahko “prebrali” v enem pogledu. Je slika, v katero vstopaš postopoma, kot v pokrajino s svojo lastno logiko, s svojo temperaturo, s svojim temnim humorjem. Prav takšna dela potrjujejo, da je Čepin slikar atmosfer in ne le motivov.
Zelo pomenljiv del obiska je bil tudi pogled na steno s kolažem podob, izrezkov, naslovov, fragmentov besed in vizualnih namigov. Takšne stene so pogosto bolj iskrene od izjav. Na njih se vidi, kaj umetnika spremlja, kaj ga draži, kaj ga obsedeno vrača k določenim tonalitetam podob in pomenov. Pri Mateju Čepinu ta stena ni delovala kot dekorativna inspiracijska tabla, ampak kot mentalna karta. Črno-beli obrazi, stare fotografije, filmska atmosfera, erotični utrinki, fragmenti besedila, ironija, melanholija, absurden rez v vsakdanjost — vse to je pomagalo razumeti, da njegovo slikarstvo ne raste samo iz likovnega problema, temveč iz širšega kulturnega in psihičnega sedimenta. Njegove slike so gosto naseljene tudi takrat, ko prikazujejo malo figur.
V nekem trenutku se je dogajanje preselilo tudi ven, pred atelje, za kovinsko mizo na dvorišču. Takšni premori so pri obiskih ključni. Šele v pogovoru, zunaj neposrednega pritiska podob, se marsikaj postavi na svoje mesto. Takrat se izkaže, ali dela res stojijo sama zase ali jih šele avtorjeva razlaga drži skupaj. Pri Mateju Čepinu je bilo ravno obratno: pogovor ni bil potreben, da bi slike delovale, je pa odprl dodatne plasti njihove notranje nuje. To je pomembna razlika. Dobra dela ne potrebujejo pojasnila, da bi obstala. Potrebujejo le dovolj pozornega gledalca.
Za ArtStorage je bil zato izbor del predvsem proces poslušanja slik. Ne v smislu všečnosti ali trenutnega učinka, temveč v smislu njihove nosilnosti. Katere slike v sebi zadržijo dovolj napetosti, da lahko samostojno vstopijo v drugo okolje? Katere dovolj jasno govorijo Čepinov jezik? Katere pokažejo njegovo širino — od intimnih, skoraj komaj izrečenih prizorov do večjih, kompleksnih kompozicij? In katere bodo tudi izven ateljeja ohranile tisto, kar je v ateljeju tako močno prisotno: občutek, da pred nami ni podoba, ki bi želela ugajati, ampak podoba, ki hoče obstati.
Izbor za ArtStorage je zato sledil prav tej logiki. Ne najbolj dekorativna dela, ne najbolj enostavno berljive slike, ampak tista, ki najzvesteje nosijo umetnikovo poetiko. Dela, v katerih se srečajo tema, humor, ranljivost, odrska tišina in rahlo srhljiva lepota. Dela, ki imajo v sebi nekaj pripovednega, a se nikoli ne izčrpajo v zgodbi. Dela, ki naselijo prostor in v njem vztrajajo.
Obisk ateljeja Mateja Čepina je bil opomnik, zakaj je za ArtStorage osebni stik z umetnikom tako pomemben. Umetniško delo ni zgolj predmet, ni le slika kot format, tehnika in podpis. Je sled nekega mišljenja, neke discipline, neke notranje nuje. Ko vidiš čopiče, obtežene z barvo, tube, ki komaj še zadržujejo pigment, stene z vizualnimi fragmenti, velika platna, naslonjena ob majhne, in ko začutiš, da so vse te podobe del istega sveta, postane izbor nekaj drugega kot kuratorska odločitev. Postane dejanje prepoznanja.
Pri Mateju Čepinu je to prepoznanje jasno: njegov slikarski svet je samosvoj, zrel in nezamenljiv. Njegove podobe ne kričijo, a ostanejo. Ne razlagajo se zlahka, a se vtisnejo. So temne, vendar ne zaprte; ironične, vendar ne cinične; pripovedne, vendar nikoli do konca povedane. In prav v tem je njihova moč. Za ArtStorage so takšna dela dragocena ne zato, ker bi sledila trendu ali pričakovanju, ampak zato, ker vztrajajo v nečem redkejšem: v lastni resnici.